Panic Room [ Soba za paniko ]

Dolžina: 1h 52min / 112min
Scenarij: David Koepp
Režija: David Fincher
Igrajo: Jodie Foster, Kristen Stewart, Forest Whitaker, Jared Leto, Dwight Yoakam, Patrick Bauchau, Ian Buchanan, Ann Magnuson, Andrew Kevin Walker

--------------------------------------------------------------------------------------------

V srednjeveških časih so ji rekli grajska utrdba. V dvajsetem stoletju so jo zamenjale protibombna zavetišča in zavetišča pred nevihtami. Zdaj ima Bela hiša "situacijsko sobo" - varen kompleks z vrhunsko tehnologijo, ki se nahaja v kleti zgradbe od Kennedyjeve administracije.

V filmu Soba za paniko jo sestavljajo štirje betonski zidovi, telefon, ki ni povezan z glavno linijo v hiši, lastni prezračevalni sistem in niz monitorjev za nadzorovanje, ki pokrivajo skoraj vsak kotiček hiše - pred svetom, kakršnega poznamo, zavarovano z neprebojnini vrati iz debelega jekla.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Meg Altman (Jodie Foster) in njena hčerka Sarah (Kristen Stewart) se niti ne zavedata, kako hitro se bosta znašli v sobi za paniko. A ko trije možje sredi noči neslišno vdrejo v njuno hišo, se jima Meg in Sarah zoperstavita prav iz zavetja sobe za paniko, čeprav ne vesta, da so na muho vzeli prav to sobo... in vsiljivce ne bo nič zaustavilo, da bi prišli vanjo.

"Sobo za paniko je dal zgraditi ekscentrični milijonar, da bi se zavaroval pred vsakim, ki bi prišel ukrast njegov denar," pravi Fosterjeva. "Ta soba je zares nekaj posebnega. Ima osem video monitorjev s kamerami po vsej hiši. V njej je kup stvari, ki jih utegnete potrebovati, odeja, ki te zavaruje pred ognjem, vžigalniki, voda - če bi torej morali tam ostati mesec dni, bi lahko."

Bolj ko v ameriških medijih prevladujejo zgodbe o zločinih, terorizmu in mednarodnih ugrabitvah, bolj navzoče postajajo sobe za paniko - prostor, v katerega ni moč vdreti v primeru oboroženega vdora. Strah, paranoja in obrambni nagoni so ključna gibala, še posebej za tiste, ki imajo sredstva, da si jo lahko privoščijo. In čeprav statistika na splošno kaže na upadanje zločinskih dejanj "ljudje delujejo glede na to, kakšno bi tveganje utegnilo biti, in ne, kakšno tveganje dejansko je," piše Jeff Fryrear iz Nacionalnega inštituta za preprečevanje zločinov v Louisvillu v članku v The New York Timesu z naslovom Nova Bog ne daj soba.

"Bolj ko smo negotovi, globlje se zatekamo," je dejal Edward J. Blakely, dekan Šole za urbano načrtovanje v istem članku

"Nivo paranoje je zdaj dejansko osupljivo visok," so izdelovalci Spycams povedali za The Wall Street Journal. Ker imajo Američani dostop in jih zanimajo bolj prefinjene oblike varovanja, kot so denimo vohunske kamere, detektorji telefonskih klicev in celo iskalci računalniških tastatur, se je prodaja te civilne vohunske opreme lani povečala s 30 na 60 odstotkov. Tako je industrija varnosti in nadzorovanja s 5 milijardami dolarjev zaslužka postala donosen posel. Kot poroča The Wall Street Journal, je losangeleško podjetje Bolide International prodalo 3200 Spycam kamer samo v zadnjih dveh mesecih - dvakrat več kot lani ob tem času.

V južni Kaliforniji prevladuje občutek nelagodja med moguli filmskega in drugih poslov, zato je povpraševanje po varnih sobah nepričakovano naraslo. Gary Paster, gradbenik iz Kalifornije, je svojo prvo varno sobo za nekoga iz industrije zabave zgradil leta 1980. Paster je za The Los Angeles Business Journal povedal, da jih je včasih zgradil šest na leto, v zgodnjih devetdesetih pa že več kot 60.

Pasterjeve varne sobe, ki stanejo od nekaj tisoč do 100 tisoč dolarjev, imajo posebna varnostna vrata, narejena iz "Armortexa", skozi katerega krogle ne morejo, in elektromagnetne ključavnice, ki se ne vdajo ne pred kiji za baseball ne pred avtomatsko pištolo karibra 9mm. Najbolj priljubljena so varnostna vrata, ki omaro ali kopalnico spremenijo v varno sobo.

Po besedah Javierja Trevina, predsednika Safeguard Security Services Inc. v San Antoniu, ki izdeluje Armortexov "kamniti oklep", številka še vedno narašča. "Krasna so zato, ker jih lahko prelepite s tapetami ali čemerkoli, pa ne bo nihče vedel, da se zadaj skrivajo neprebojna vrata," je povedal za The New York Times.

Arhitekti, ki delajo za bogate in mogočne, vse pogosteje pripravljajo načrte za sobe za paniko. Te so postale ne le nuja za bogata posestva, ampak tudi nujen varnosten ukrep za poslovne stavbe. Načrti so tajni, sobe za paniko pa v zadnjem trenutku vgradi posebna varnostna ekipa.

"Naše stranke jih zahtevajo," je eden od teh arhitektov povedal za New York Timesu, "posebej, kadar so nemiri, potres ali ko kdo zažene paniko o prihajajočem Armageddonu."

Razlogi, ki jih stranke navajajo, ko naročajo izgradnjo sobe za paniko, so prav tako različni kot vrhunska tehnologija, s katero so opremljene: nekateri hočejo preprosto skrivališče, ko oziroma če pride do napada, drugi menijo, da je soba za paniko nujna zaščita njihovega premoženja pred sodobnimi plenilci.

V filmu Davida Fincherja Soba za paniko je morda edina stvar, zaradi katerega bosta Meg Altman in njena hčerka preživeli.

O igralcih

Jodie Foster (Meg Altman) je dobitnica dveh oskarjev za glavno žensko vlogo: za upodobitev žrtve posilstva v Obtoženih in za upodobitev posebne agentke FBI Clarice Starling v uspešni srhljivki Ko jagenjčki obmolknejo. Kot režiserka je debitirala leta 1991 z Malim možem Tatom, v katerem je tudi nastopila in je navdušil kritike. Režirala in producirala je še Domov na počitnice. Nazadnje smo jo videli v Anni in kralju, predtem pa v Stiku.

Leta 1992 je ustanovila produkcijsko hišo Egg Pictures, v okviru katere so posneli Nell (1994), za katero je prejela oskarjevsko nominacijo; Domov na počitnice (1995); televizijski film The Baby Dance (1998), ki je prejel nagrado Peabody in tri nominacije za zlati globus, meddrugim v kategoriji najboljši televizijski film oziroma miniserija; ter pred kratkim narejeni Waking the Dead v režiji Keitha Gordona z Billyjem Crudupom in Jennifer Connelly. Leta 1996 so v Združenih državah tudi distribuirali nagrajeni film Hate.

Fosterjeva je pričela kariero pri treh letih, ko je nastopila v reklami za Coppertone. Potem je nastopala v številnih televizijskih serijah, na primer Myberry Rfd, The Courtship of Eddie's Father, My Three Sons ter Paper Moon. Na filmu je debitirala pri osmih letih v Napoleonu in Samanthi. A občinstvo je zares opozorila nase z nastopom v Alice ne živi več tukaj (1975) ter v Taksistu Martina Scorseseja (1976). Vloga ji je prinesla oskarjevsko nominacijo ter nagradi Nacionalne zveze filmskih kritikov ter Losangeleškega kroga kritikov. Postala je tudi edina ameriška igralka, ki je od British Academy of Film and Television Arts prejela dve nagradi, za najboljšo stransko igralko in najboljšo novinko za Taksista oziroma Bugsyja Malonea. Leta 1976 je nastopila v kar štirih filmih, Bugsy Malone, Taksist, Echoes of Summer ter Little Girl Who Lived Down the Lane. Vse so predvajali na Canneskem festivalu.

Jodie je skupaj nastopila v 33 filmih, meddrugim Tom Sawyer, Freaky Friday, Foxes, The Hotel New Hampshire, The Blood of Others, v katerem je Jodie, ki govori več jezikov, tekoče govori francosko, Siesta, Stealing Home, Five Corners, Shadows and Fox, Sommersby in Maverick.

Za Ko jagenjčki obmolknejo je poleg oskarja prejela zlati globus, BAFTO ter nagradi Newyorških in Chicaških filmskih kritikov.

Njen naslednji film bo The Dangerous Lives of Altar Boys, ki ga je tudi producirala.

Forest Whitaker (Burnham) je eden najboljših hollywoodskih igralcev, režiserjev in producentov.

V kino bo kmalu prišel njegov film Phone Booth v režiji Joela Schumacherja. Videti ga je moč tudi v Fourth Angel, akcijski srhljivki, katere dogajanje je postavljeno v London, ob njem igra Jeremy Irons. Je tudi igralec in izvršni producent v Green Dragon - to je prvi film, posnet v okviru njegovega multimedijskega podjetja, Spirit Dance Entertainment. Posnel je tudi kratki film John Henry, ki je nastal v povezavi z Disneyevim projektom Never Neverland. Produciral je The Bill Porter Story z Williamom H. Macyjem za TNT pod okriljem Spirit Dance, in Fat Albert, ki so ga začeli snemati aprila in ki ga bo režiral.

Leta 2000 je igral naslovno vlogo poduhovljenega gangsterja v Ghost Dog: The Way of the Samurai v režiji Jima Jarmuscha.

Leta 1988 so ga na Cannenskem festivalu razglasili za najboljšega igralca za nastop v filmu Bird Clinta Eastwooda. Vloga mu je prinesla tudi nominacijo za oskarja.

Nastopil je še v Igri solz, Last Light, Criminal Justice, The Enemy Within, bil izvršni producent Feast of All Saints avtorice Anne Rice, v njegovi filmografiji pa so še Fenomen, Tuja vrsta, Dim, Barva denarja, Tatovi teles, Pret-a-porte, Witness for the Protection, Light It Up, Dobro jutro, Vietnam, Jason's Lyric, Platoon, Consenting Adults, Stakeout, Johnny Handsome, Downtown, Diary of a Hit Man, Vision Quest ter Fast Times at Ridgemont High.

Kot filmski režiser je debitiral z uspešnico Waiting to Exhale, za televizijo pa je že prej režiral Strapped. Nazadnje je režiral Upanje ostaja s Sandro Bullock.

Whitakerjevo multimedijsko podjetje Spirit Dance Entertainment se ukvarja s filmi, televizijo in glasbo. Sedež ima tako v ZDA kot v Veliki Britaniji. Spirit Dance v Londonu, SD4UK, se ukvarja s temnopoltimi in azijskimi filmskimi ustvarjalci. Whitaker bo režiral in produciral filme pod njegovim okriljem v skladu s pogodbo, ki jo ima s Twentieth Century Fox in HBO

Whitaker se posveča tudi dobrodelnim dejavnostim. Je častni član uprave Penny Lane, organizacije, ki pomaga zlorabljenim najstnikom. Sodeluje tudi s 4-D AII-Stars, motivacijskim mentorskim programom za najstnike, ter The Watts Cinema Project.

Z ženo in otroki živi v Los Angelesu.

Vse od začetka glasbene kariere Dwight Yoakam (Raoul) dokazuje, da je več kot le možakar v klobuku s kitaro. Iz zvezde countryja se je prelevil v osebo, ki ima v ZDA izredno velik vpliv na glasbo. Vmes je postal tudi igralec, ki navdušuje kritike.

V srednji šoli se je uspešno ukvarjal z igranjem, leta 1977 pa se je preselil v Nashville, da bi se začel ukvarjati z glasbeno kariero. Takrat se je Nasvhille odmikal stran od tradicionalnega country zvoka, kakršnega je igral Yoakam.

Tam je bival kratek čas in se nato preselil v Kalifornijo, ki je bila dovzetnejša za njegovo glasbo. Leta 1982 je začel sodelovati s producentom in virtuozom na kitari Petom Andersonom. Tako se je rodil odnos, ki je v countryju ekvivalent rockovskih dvojčkov Glimmer (Micka Jaggerja in Keitha Richardsa). Dodatna sredstva za dokončanje vrhunskih glasbenih posnetkov je dobil od zavarovalnice po manjši prometni nesreči in dobrodelnem koncertu, ki ga je organiziral profesor glasbe na UCLA Dr. Robert Winter. Tako sta uspela posneti e.p., ki je ujel "zvok Dwighta Yoakama." Leta 1984 je izdal e.p. s šestimi skladnami Guitars, Cadillacs, Etc., Etc. pri neodvisni založbi Oak in se nato odpravil na turnejo z glasbeniki, kot so Los Lobos in The Violent Femmes. Igraje tradicionalno country glasbo, si je pridobil pristaše ne le pri ljubiteljih country glasbe, pač pa tudi pri punkerjih in ljubiteljih rockabillyja. Zaradi eklektične baze oboževalcev je padel v oči več glasbenim založbam. Leta 1985 je podpisal pogodbo z Warner Brothers.

Takrat je bila country glasba v zatonu po fazi Urbanega kavboja (1980). Ljubitelji countryja pa so bili željni nečesa novega. Ko se je uveljavil v glasbeni industriji, se je Yoakam posvetil svoji drugi ljubezni, igranju. Leta 1991 je nastopil kot kaskader/country pevec v epizodi "P.S.I. Luv U. Leta 1992 je nastopil v Red Rock West. Leta 1993 je izdal album, ki je po mnenju mnogih mojstrovina, This Time. Album je pospremil s turnejo, ki je trajala več kot leto dni in med katero je prekrižaril svet. Istega leta je nastopil tudi v igri Southern Rapture, ki jo je režiral Peter Fonda. Leta 1994 je prejel svoj prvi grammy za skladbo z albuma This Time, Ain't That Lonely Yet, in nastopil v filmu Roswell. Leta 1996 je z Billyjem Bobom Thorntonom nastopil v Sling Blade. Ob njegovi upodobitvi zlobnega Doylea Hargravesa je občinstvo obnemelo, kritiki pa ga niso mogli prehvaliti.

Med snemanjem The Newton Boys (1998) je Yoakam zložil po mnenju številnih svoj najbolj osebni album, A Long Way Home. Leto 1999 je začel z grammyjem za prispevek k skladbi Same Old Train z albuma različnih izvajalcev Tribute to Tradition.

Yoakam je v svoj življenjepis dodal še dve novi alineji: režiser in scenarist. V South of Heaven, West of Hell (2000) je ne le igral, ampak je pri njem tudi debitiral kot režiser in bil koscenarist.

Dwight Yoakam še naprej dokazuje, da ima lahko uspešni karieri v glasbi in pri filmu, ne da bi pri tem zanemarjal katero od njiju.

Jared Leto (Junior) je nastopil v Rekvijemu za sanje, Klubu golih pesti, Ameriškem psihu, Tanki rdeči črti, Girl, Interrupted, Black and White, Urban Legend, Switchback, Prefontaine in How to Make an American Quilt.

Kristen Stewart (Sarah) je pred kratkim končala snemanje The Safety of Objects, v katerem igrata še Glenn Close in Dermot Mulroney.

O filmskih ustvarjalcih

David Fincher (režiser) se je podpisal pod filme Klub golih pesti, Igra, Sedem in Osmi potnik 3. Leta 1986 je soustanovil Propaganda Films, podjetje, ki je kmalu začrtalo nove standarde na področju videospotov in reklam z revolucionarnim smislom za slog in sofisticiranost.

David Koepp (scenarij)

scenarist:

Spider Man, 2002
"Stir of Echoes", 1999
"The Lost World: Jurassic Park", 1997, (režiser 2.ekipe)
"The Trigger Effect", 1996
"Suspicious" (kratki), 1995

scenarist/koscenarist:

"Spider-Man", 2002, Rež: Sam Raimi
"Soba panike", 2001, Rež: David Fincher
"Kačje oči", 1998, Rež: Brian DePalma
"Izgubljeni svet", 1997, Rež: Steven Spielberg
"Misija: Nemogoče", 1996, Rež: Brian DePalma
"The Paper", 1994, Rež: Ron Howard
"Jurski park", , 1993, Rež: Steven Spielberg
"Carlitov zakon" , 1993, Rež: Brian DePalma
"Smrt ji lepo pristojo, ", 1992, Rež: Robert Zemeckis
"Bad Influence", 1990, Rež: Curtis Hanson
"Apartment Zero", 1988, Rež: Martin Donovan

Vir : Kolosej